POSTNI ČAS 2021

Z BOŽJO BESEDO SKOZI POSTNI ČAS 2021

 

NEDELJSKI NAGOVORI (Slavina, Matenja vas, Orehek):

PEPELNIČNA SREDA - 17.2.2021

Ali je v letošnjem letu POST nujen, potreben? Ali ni dovolj že sam 'post', ki ga svet in tudi sami doživljamo v času epidemije koronavirusa: smrti, ki jih ni mogoče prešteti; fizična kot čustvena oddaljenost bolnih, ki jih je bolezen priklenila na bolniško posteljo; prikrajšanja, v katere smo vsi prostovoljno prisiljeni; upad ekonomske moči, … Kaj še hoče Gospod od nas?
In vendar se je tudi letos, na pepelnično sredo, začenja postni čas. To je pot, ki bo zaključena z velikonočnim tridnevjem, s spominom na trpljenje, smrtjo in vstajenjem Gospoda Jezusa.
Na začetku postnega časa kristjanom vseh časov odmevajo Jezusove besede, ki jo evangelij po Marku prinaša vernikom iz samega začetka Jezusovega javnega delovanja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1,15). To je povabilo k spreobrnjenju srca; pogumnemu sledenju in odločitvi za Boga. Danes je potrebno, morda bolj kot kdajkoli, iti na globoko, slediti poti, ki nam vernikom pomaga odkrivati resnico o nas samih in našem odnosu do Boga in do bližnjih.
Večina razume post kot čas brez mesa ob postnih petkih; priložnost, da se odpovemo cigaretom ali sladkarijam; 40 dni brez alkohola; čas za križev pot; pa tudi kot čas spreobrnjenja. Spreobrnjenje! Da, spreobrnjenje je osnovi pomen posta. 
Kaj Bogu pomeni en kozarček manj, ali konzerva tune namesto zrezka? Odkriti pomen posta danes, pomeni, odkrivati v njem temeljni pomen. Je  milostni čas, v katerem Bog postavlja stvari na svoje mesto! Če je Bog k temu zavezan, je tudi zate – zame čas, da stvari v življenju začnem pospravljati, da jih dam v red. Kar pomeni: vrniti se k Bogu; imejmo Boga za Boga; nanj mislimo kot na Boga; govorimo z Bogom kot z Bogom;  z Bogom ravnajmo tako, kot Bog z nami; omogočimo mu prostor v svojem življenju.
Postni čas ni čas, da bi razgibalne vaje zamenjali z asketskimi vajami, s prvimi imamo korist v liniji, zdravi ravni holesterola.  To je čas, ko očiščujemo naš odnos do Boga kot Gospoda -  kar bi moralo biti vedno. Če je Bog resnično Gospodar našega življenja, se lahko marsikaj spremeni: prvi stik dneva, prvi pogovor ne bodo jutranje radijske, internetne dnevne novice, temveč On sam; prvo pozornost ne bomo namenjali stvarem temveč ljudem; postaviti Boga na prvo mesto zahteva naše odišavljanje in ne mrcvarjenje.
 
Papež Frančišek nam v letošnji poslanici za postni čas nagovarja: »Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko romanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče hoditi za Kristusom.
Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.«
Post ni trmast trud, ki se zanaša le na naše moči. Dejansko vse izhaja iz zaupanja, iz drugačnega odnosa z Bogom, ki smo ga predolgo puščali ob strani. Brez Boga in brez zanašanja na njegovo dobroto, njegovo usmiljenje je kakršno koli naše ozdravljenje nemogoče. Brez bližnjih, brez novo odkrite radodarnosti in sočutja, pa naše življenje pade v strašen nesporazum.
Dovolimo si spravo z Bogom. To je pravšnji začetek postnega časa in hkrati povabilo, da odpremo srce, ne pustimo da zakrkne, da bomo sposobni za občestvo, delitev, spoznanje da Bog hodi z nami, da nas zbira kot njegovo "ljudstvo", kot svojo "družino".
Pepelnično znamenje je pepel oz. obred pepeljenja, ki daje samemu dnevu ime, pepelnica. Pepel je zgovoren simbol neuspeha tistega, kar je bilo požgano, zaužito, uničeno. Pepel govori o našem grehu, o naši krhkosti, o tem, kaj je vplivalo in pokvarilo naše življenje. Zato s sprejetjem pepela na glavo priznavamo zlo, ki je v nas, v drži obžalovanja in skesanosti. Toda pepel ni samo to. Daleč od tega, da bi bili neuporaben, če ga pri pranju dodamo vodi dobimo belo in dišeče perilo (lug naših babic); spomladi razpršen po poljih zagotovi novo plodnost na zemlji. Simbol pepela, posutja na glavo ima tako čustveni kot simbolni pomen. Pospremljen z besedami, ki jih izreka voditel obreda pepeljenja pa pridobi še bogoslužni in cerkveni pomen: »Spreobrnite se in verujte evangeliju«, ali pa: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš«.
Vedno znova se nam bo lahko prikradla skušnjava, da spremenimo "sveti" postni čas v "naš" čas, našo zavzetost, našo radodarnost in naše odločitve, medtem ko je to predvsem "Božji čas", čas njegovega prvenstva v našem življenju; čas, v katerem smo povabljeni, da dojamemo božja znamenja in previdnostni pomen časa, ki se odvija okrog nas. V pomoč nam je sama liturgija postnega časa, predvsem vstopni spevi na začetku vsake maše. Priporočam v branje tudi poslanico papeža Frančiška za letošnji postni čas, ki zaključuje s svojo poslanico s prošnjo: »Marija, Odrešenikova Mati, zvesta pod križem in v srcu Cerkve, naj nas podpira s svojo pozorno prisotnostjo, in blagoslov Vstalega naj nas spremlja na poti proti velikonočni svetlobi.«